Zdrgnjeni cokli so si nežno utirali pot med svetlikajoče rosne kaplje. Jutro se je prebudilo že pred nekaj urami, a sonce rose še ni posušilo. Bilo je eno tistih redkih juter, ko je stari oče s škripavim vozom, pripetim na utrujen star traktor priropotal po klancu navzgor. Zaslišala sem znani zvok in stekla po grablje. Kljub jutranjemu hladu me z bosimi nogami v zguljenih coklih, razvlečeni majici in starem maminem krilu ni zeblo. Grel me je topel nasmeh na prijazno zgubanem obrazu starega očeta, nato pa grebenje sveže pokošene, še vlažne, trave. V jutranji tišini je bilo slišati zamahe dobro nabrušene kose, hitela sem slediti naglim očetovim rezom.Ko si je pridobil precej prednosti, je hitel brusit rezilo. »Vam pa gre, uače!« sem mu zaklicala že vsa potna čez čelo. Malo sem si oddahnila in ga gledala, kako urno in brez bolečin opravlja svoje delo. Vdihnila sem svež jutranji zrak, ki ga je iz doline prinesel rahel vetrič in znova potegnila svežo travo k sebi. Prišla sva do sončnega dela travnika in oče je po nekaj zamahih odnehal. Dovolj bo. Koso je zamenjal za vile in iz nagrabljene trave zvrhal štiri velike kupe. Ko je naložil prva dva, sem sezula cokle in splezala na voz, teptat travo. Bose noge so se pogreznile v vlažno travo, telo in dušo pa je preplavil tisti nežen, svež občutek narave. Uače je bil spet urnejši od mene, pošteno sem se namučila, da sem ga dohajala. Ko je na voz priletel še zadnji šop, sem se na hrbet vrgla v travo in pogledala v nebo. Sonce je že božalo vas. »Hvala, ljubi Oče,« pomežiknila sem očetu nad oblaki, splezala nazaj in pograbila še nekaj malega ostankov. »Hvala,« je z nasmehom rekel uače, in dodal: »Pridi potem na jagode, sem jih že zjutraj nabral!« »Bom, bom! Veste da.« Nasmehnila sem se nazaj. Na zadnjem koncu voza je z močno žuljavo roko ves sključen zategnil zavoro, se povzpel na traktor in odpeljal škripajoč voz po klancu navzdol. Preden je izginil za ovinkom, mi je pomahal. Stala sem tam, bosa na travi, s cokli ob strani in pomahala sem nazaj. Sonce je že pogrelo klop pod hišo, usedla sem se, zaprla oči in mu pustila, da suši kaplje rose in potu. »Dobro jutro, Marjetica« sem si voščila. »Kako dobro si začela ta dan«.
Sedaj stojim sredi betona. V vlažnem mestnem jutru zrem mimo zavese na parkirišče pred blokom, iz vaškega miru sem prišla študirat v mesto. Namesto škripanja voza me zbuja kava. Na poti na faks izstopim eno postajo prej. Med nasproti hitečimi ljudmi iščem nasmeh … »Poglej me, tu sem! Če me pogledaš, se ti bom nasmehnila.« … Preden stopim čez zadnji prehod za pešce, dobim priložnost za nasmeh. Stara zgubana gospa ga vrne in se ozre za mano. Bog ve, kakšna je njena zgodba iz časov, ko so se ljudje še znali pozdravljati z nasmehom. Zamižim in v mislih objamem uačeta. Tudi jaz bi bila nekoč rada stara.
Iz tega, kot zvezdni utrinek kratkega jutranjega pobega stran iz Ljubljane, me zbudi profesorica literarne teorije – jaz pa ne morem nazaj v njen svet. Nočem. Moja poezija so kaplje rose med prsti na nogah, uače je moja metafora izpolnjene želje, cokli so elipsa, štirje veliki kupi trave hiperbola, škripajoč voz pa glasovno slikanje nekega jutra, ki ga ni več. Zakriž, moja domača vas, je metafora za izpopolnjeno celoto življenja ene od tridesetih študentk v ozki kletni predavalnici. Da bi razumela Prešernovo Vrbo, res ne potrebujem učbenikov.
