Drživa se za roke

Z roko v roki hodiva po slabo osvetljeni ulici. Namenjena sva k maši. Vstopiva v cerkev, se pokrižava in s poklekom pozdraviva Jezusa. Na adventnem venčku svečke naznanjajo božič. Ženičke že 'premlevajo' rožnovenske zdravamarije. Tako hitro molijo! Prehitro za umirjenost adventnega časa. Znova se primeva za roke in se jim pridruživa …

Spoštljiva drža med bogoslužjem kaže kristjanovo omiko, kaže naš odnos z Bogom. S svojim telesom – pogledom, nasmehom, položajem glave, rok in nog – sporočamo več, kot povemo z besedami. Tako tudi drža pri maši govori o našem razpoloženju: naj bo to zbranost, ko z zanimanjem poslušamo božjo besedo, ali dolgčas med pridigo. Pri spokorni drži imamo roke sklenjene.

Tisti, ki se omenjenih določil strogo držite in med mašo nadzorujete svoje telesne gibe, mi ne zamerite teh vrstic. Že nekaj časa namreč pri bogoslužju ne držim več sklenjenih rok. Moja roka počiva v roki mojega moža. Odkar sva bila, še kot fant in dekle, prvič skupaj pri maši, se med bogoslužjem drživa za roke. Naj se spodobi ali ne, midva verjameva, da je to najlepša drža – drža ljubezni.

S stiskom roke si v nekem trenutku poveva več, kot bi si povedala z nekaj stavki; med mašo tako ostajava povezana. Ko hočem možu sporočiti, da so me duhovnikove besede nagovorile, stisnem njegovo roko. Ko pa mi on podari stisk roke, postanem pozorna, vprašam se, kaj mi želi sporočiti. Ali ga je božja beseda spomnila na kakšen trenutek s poti življenja, ki sva jo prehodila skupaj? Sporazumevanje, ki poteka prek najinih dlani, tu in tam dopolni še nasmeh. Ti majhni trenutki, v katerih si deliva svoje občutke, bogatijo najin medsebojni odnos in odnos z Bogom. Pred njim sva lahko preprosta in še vedno zaljubljena. Takšna drža je znak povezanosti dveh ljudi, ki želita svojo ljubezen izročiti njemu, od katerega sta jo prejela. Z roko v roki oznanjujeva. Sporočava, da se imava rada in se tega ne sramujeva. Mar ni prav ljubezen tisti največji dar, tisti talent, ki ga nisva pustila zakopanega na njivi najinih življenj?
Adventno pričakovanje božjega deteta je pričakovanje nekoga, ki nas ima zelo rad – on sam je ljubezen. Del tega časa so »domače naloge« na adventnem koledarju, molitev ob goreči sveči na venčku in seveda spoved, vse to v nas gradi božič. Za doživeto sveto noč res lahko sami veliko naredimo, vendar bodo prazniki lepi le, če bomo svoje občutke delili z drugimi – ob adventnem venčku, pri devetdnevnici in ne nazadnje z roko v roki pri polnočnici.

Družina, 14. 12. 2008. Kako čas beži! Sedaj se ne drživa več za roke, ker loviva otroka po cerkvi.

Bodi Mara!

Dve dekleti, obe z istim imenom: Mara. V zadnjem letu sta živeli vsaka svojo navdihujočo življenjsko zgodbo.

Plenice namesto žurk

Prva je moja sošolka z gimnazije. Septembra, ko sem se izgubljala v zadnjih preddiplomskih birokratskih debatah, me je povabila na kavo. Že prej me je po telefonu prosila, ali se lahko pozanimam za kakšno prosto stanovanje v našem kraju. To sem ji obljubila, vendar sem par kolegov poklicala precej skeptična, saj je Mara kadilka. Kadilci pa so v najemniških stanovanjih nezaželeni. Dobili sva se na kavi in sproščeno klepetali, medtem pa je moja enoletnica raziskovala kamenčke po dvorišču. Maro je vedno lepo srečati, saj je odlična sogovornica. Tokrat ni nič odlašala in je hitro prešla k bistvu. Izročila sem ji številke najemodajalcev in iskreno povedala, da kot kadilka nima dosti možnosti. Razigrano se je nasmehnila in povedala, da ne kadi več. Odkar je noseča, ji sploh ne paše! Nadaljevala je s pripovedovanjem svoje zgodbe: Zanosila je in se kljub nagovarjanju svojega fanta, naj naredi splav, odločila za življenje. Fant se je ustrašil in jo zapustil. Zveni kot tipična filmska zgodba – dokler se ne zgodi tvoji prijateljici! Stisnilo me je, Mara pa je kljub težkim besedam kar žarela. Študentka, brez redne službe in noseča ... Žurke bo zamenjala za plenice, le čemu se smeji, boste rekli. Žar v njej sta zbudila novo življenje, ki že brca v trebuščku, in predvsem moč, da se je kljub nasprotovanju in strahu odločila za materinstvo.

Mimo naju se priguga kuštrava glavica moje male hčerke. Dotaknem se je in se spomnim trenutka, ko sva jo z možem odnesla iz porodnišnice. Pred odpustno pisarno sva čakala še zadnje dokumente. Mimo naju je v pisarno stopil dežurni ginekolog. Slišala sem sestro v notranjosti: »V ambulanti vas čaka gospa, ki bi rada že četrtič splavila, vendar je v 12. tednu nosečnosti … Pravi, da ima doma že več otrok.« Tišina. »Ampak doktor, 12 tednov … to je že zelo velik otrok. Mislite, da je res prav tako?« To so bile zadnje besede nebogljene medicinske sestre. Doktor je že stopil naprej v ambulanto. Gledala sem svojega štiri dni starega otročička, moje srce pa je jokalo. Ni moglo razumeti, kako je nekdo lahko tako krut. Kako lahko mama ubije svojega otroka? V tisti ambulanti se takšne zgodbe dogajajo dan za dnem. Dan za dnem legalno ubijamo male, čisto prave ljudi! Mara, veliko zavednih kristjanov ti bo oporeklo tvojo nezakonsko nosečnost, jaz pa te vsak dan vsaj v mislih objamem in narišem križek na čelo tvojemu otročičku. Ponosna, da te poznam!

Jutranja tabletka? Ne, hvala!

Moja druga Mara je farmacevtka in je največja upornica med mojimi prijateljicami. Rada jo imam, ker mi vedno vzbudi slabo vest. S svojim življenjem me namreč nehote uči uporništva, ki sem se ga sicer v želji po enostavnejšem bivanju uspela otresti. Zelo spoštujem njeno delo – je farmacevtka, ki nasprotuje kontracepciji. Srhljive so zgodbe o dekletih, ki popoldne sedijo pri njej v veroučnih učilnicah, naslednji dan pa jih sreča ob lekarniškem pultu, ko naročajo jutranjo tabletko.

Mara jih poskuša obvestiti o posledicah tega ubijalskega farmacevtskega produkta. Prošnja za jutranjo tabletko je lahko prošnja za splav. Mara uveljavlja ugovor vesti (to vedo tudi njeni nadrejeni), zato dekletom, ki hočejo preprečiti možnost ugnezditve že oplojenega jajčeca v maternico, poskuša razložiti, da bodo, če so zanosile, z zaužitjem te tablete ubile človeka. Čisto majhnega človeka. Svojega otroka. Večkrat slišim besedno zvezo, ki je ne morem razumeti: »Ta je pa slučajno zanosila.« Slučajno je nemogoče zanositi. Odločitev za vsak spolni odnos (naj bo še tako zaščiten) mora biti posledica pogovora, ki vključuje tudi točko: Kaj pa če se zgodi, da dekle zanosi? Ali sva pripravljena sprejeti odgovornost za malo bitje?

Marija = ZA

Ko je Marijo obiskal angel, se je odločila za življenje. Vedela je, kaj sledi njeni odločitvi. Vedela je tudi, da nima več možnosti, da si premisli. Advent, ki je pred nami, je kot nosečnost, je čas pričakovanja novega bitja. Naj se Jezus rodi v vsakem od nas – odločimo se za življenje.

Prispevek je objavljen v aktualni, 12., številki Ognjišča, december 2011.