Pri 22 letih pred oltar

Pri 22 letih greš pred oltar? Prosim, reci, da me »zafrkavaš«! Kaj boš sploh imela od življenja! Prav zato, da bom kaj imela od življenja, se poročim mlada – takšen je moj odgovor, ko me začnejo sošolke nejeverno spraševati, ali je z mano vse v redu in ali imam že zadosti naših kavic med odmori in študentskih žurov. Namesto na absolventa grem na poročno potovanje. Halo?!

Sedim na kamnu na Sveti Gori in gledam Banjško planoto. Tam nekje zadaj se blešči v soncu. »Glej daleč, in ko misliš, da gledaš daleč, glej še dlje.« Te besede očeta skavtov lorda Badna Powella so mi z leti postale vodilo. Tam nekje daleč za Banjščicami se v bleščavi sonca skriva moja prihodnost. Pride čas, ko je misel na poroko nekaj najbolj normalnega in pričakovanega. Bom to misel in močno željo spodila stran samo zato, ker sem pač stara (šele) 22 let? Bi-Pi bi me gotovo imel za kratkovidno, če bi to naredila. Glej daleč ne pomeni: poskušaj si predstavljati, kakšna boš ob praznovanju 80.rojstnega dne. Gledati daleč pomeni: truditi se videti več kot samo tisto, kar nam je blizu, kar je logično in razumljivo, več od tistega, kar vidimo z očmi.

Kakšne so torej prednosti, če se poročim mlada? Nevesta pri 22 je vsekakor lepša kot tista pri 33! Drži, a to je zgolj prva misel, malo za šalo, malo pa tudi zares. Nasmehnem se in znova pogledam tja čez Banjščice: vem, da se želim poročiti, ne dvomim in ne želim si biti dekle nikogar drugega. Hočem biti z njim, imeti družino. Želim si narediti nov korak, ki ne bo samo potrditev, ampak nov začetek. Najin začetek. Čas je za odrasle odločitve, ki jih sprejemam z otroškim nasmehom na obrazu. Bog jih blagoslovi! To ne pomeni, da želim doživeti (in preživeti) svoj poročni dan, pač pa pomeni živeti skupaj z njim v sprejemanju, darovanju in zaupanju, v sreči in nesreči … in res ni pomembno, kako visoke pete bom nosila na poroki.

Priznam, zbegana sem, a ta zbeganost ni posledica dvoma. Pri velikih odločitvah je vedno prisotno nekaj zbeganosti in negotovosti, in kot pravi prijatelj duhovnik: treba se je vreči čez balkon in zaupati, da te On tam spodaj čaka z razširjenimi rokami. Treba si je upati tvegati, kajti ujel te bo! Prihodnost ni jasna, blešči se v soncu, negotova je, a dokler si upava tvegati, sva mlada. Glavo naslonim na ramo mojega zaročenca. Le kaj razmišlja on? Pogledam ga, on pogleda mene. Čas se ustavi. Trenutek za najino zgodovino. Bog jo blagoslovi.


16. marca 2008 objavljeno v Družini. Takrat še nisem vedela, kaj vse me še čaka :)

Če bi bila poet, bi bila Erich Fried

Zu guter Letzt

Als Kind wußte ich:
Jeder Schmetterling
den ich rette
Jede Schnecke
und jede Spinne
und jede Mücke
jeder Ohrwurm
und jeder Regenwurm
wird kommen und weinen
wenn ich begraben werde

Einmal von mir gerettet
muß keines mehr sterben
Alle werden sie kommen
zu meinem Begräbnis

Als ich dann groß wurde
erkannte ich:
Das ist Unsinn
Keines wird kommen
ich überlebe sie alle

Jetzt im Alter
frage ich: Wenn ich sie aber
rette bis ganz zuletzt
kommen doch vielleicht zwei oder drei?

Ko je človek bolan, počne neumne stvari. Ena od posledic moje viroze je tale blog. Besedne zveze spletni dnevnik ne maram, če tudi je lepa slovenska. Bog ne daj, da bi dnevnik pisala na splet ...

Tule bo verjetno pristala kakšna pesmica, kakšna lepa misel iz mojega vsakdana, kakšen že objavljen prispevčič ...

Tale blog sem odprla samo zato, ker sem firbčne sorte deklič :D