torek, 12. oktober 2010

Moja metafora

Zdrgnjeni cokli so si nežno utirali pot med svetlikajoče rosne kaplje. Jutro se je prebudilo že pred nekaj urami, a sonce rose še ni posušilo. Bilo je eno tistih redkih juter, ko je stari oče s škripavim vozom, pripetim na utrujen star traktor priropotal po klancu navzgor. Zaslišala sem znani zvok in stekla po grablje. Kljub jutranjemu hladu me z bosimi nogami v zguljenih coklih, razvlečeni majici in starem maminem krilu ni zeblo. Grel me je topel nasmeh na prijazno zgubanem obrazu starega očeta, nato pa grebenje sveže pokošene, še vlažne, trave. V jutranji tišini je bilo slišati zamahe dobro nabrušene kose, hitela sem slediti naglim očetovim rezom.
Ko si je pridobil precej prednosti, je hitel brusit rezilo. »Vam pa gre, uače!« sem mu zaklicala že vsa potna čez čelo. Malo sem si oddahnila in ga gledala, kako urno in brez bolečin opravlja svoje delo. Vdihnila sem svež jutranji zrak, ki ga je iz doline prinesel rahel vetrič in znova potegnila svežo travo k sebi. Prišla sva do sončnega dela travnika in oče je po nekaj zamahih odnehal. Dovolj bo. Koso je zamenjal za vile in iz nagrabljene trave zvrhal štiri velike kupe. Ko je naložil prva dva, sem sezula cokle in splezala na voz, teptat travo. Bose noge so se pogreznile v vlažno travo, telo in dušo pa je preplavil tisti nežen, svež občutek narave. Uače je bil spet urnejši od mene, pošteno sem se namučila, da sem ga dohajala. Ko je na voz priletel še zadnji šop, sem se na hrbet vrgla v travo in pogledala v nebo. Sonce je že božalo vas. »Hvala, ljubi Oče,« pomežiknila sem očetu nad oblaki, splezala nazaj in pograbila še nekaj malega ostankov. »Hvala,« je z nasmehom rekel uače, in dodal: »Pridi potem na jagode, sem jih že zjutraj nabral!« »Bom, bom! Veste da.« Nasmehnila sem se nazaj. Na zadnjem koncu voza je z močno žuljavo roko ves sključen zategnil zavoro, se povzpel na traktor in odpeljal škripajoč voz po klancu navzdol. Preden je izginil za ovinkom, mi je pomahal. Stala sem tam, bosa na travi, s cokli ob strani in pomahala sem nazaj. Sonce je že pogrelo klop pod hišo, usedla sem se, zaprla oči in mu pustila, da suši kaplje rose in potu. »Dobro jutro, Marjetica« sem si voščila. »Kako dobro si začela ta dan«.
Sedaj stojim sredi betona. V vlažnem mestnem jutru zrem mimo zavese na parkirišče pred blokom, iz vaškega miru sem prišla študirat v mesto. Namesto škripanja voza me zbuja kava. Na poti na faks izstopim eno postajo prej. Med nasproti hitečimi ljudmi iščem nasmeh … »Poglej me, tu sem! Če me pogledaš, se ti bom nasmehnila.« … Preden stopim čez zadnji prehod za pešce, dobim priložnost za nasmeh. Stara zgubana gospa ga vrne in se ozre za mano. Bog ve, kakšna je njena zgodba iz časov, ko so se ljudje še znali pozdravljati z nasmehom. Zamižim in v mislih objamem uačeta. Tudi jaz bi bila nekoč rada stara.
Iz tega, kot zvezdni utrinek kratkega jutranjega pobega stran iz Ljubljane, me zbudi profesorica literarne teorije – jaz pa ne morem nazaj v njen svet. Nočem. Moja poezija so kaplje rose med prsti na nogah, uače je moja metafora izpolnjene želje, cokli so elipsa, štirje veliki kupi trave hiperbola, škripajoč voz pa glasovno slikanje nekega jutra, ki ga ni več. Zakriž, moja domača vas, je metafora za izpopolnjeno celoto življenja ene od tridesetih študentk v ozki kletni predavalnici. Da bi razumela Prešernovo Vrbo, res ne potrebujem učbenikov.

sreda, 18. november 2009

Pri 22 letih pred oltar


Pri 22 letih greš pred oltar? Prosim, reci, da me »zafrkavaš«! Kaj boš sploh imela od življenja! Prav zato, da bom kaj imela od življenja, se poročim mlada – takšen je moj odgovor, ko me začnejo sošolke nejeverno spraševati, ali je z mano vse v redu in ali imam že zadosti naših kavic med odmori in študentskih žurov. Namesto na absolventa grem na poročno potovanje. Halo?!


Sedim na kamnu na Sveti Gori in gledam Banjško planoto. Tam nekje zadaj se blešči v soncu. »Glej daleč, in ko misliš, da gledaš daleč, glej še dlje.« Te besede očeta skavtov lorda Badna Powella so mi z leti postale vodilo. Tam nekje daleč za Banjščicami se v bleščavi sonca skriva moja prihodnost. Pride čas, ko je misel na poroko nekaj najbolj normalnega in pričakovanega. Bom to misel in močno željo spodila stran samo zato, ker sem pač stara (šele) 22 let? Bi-Pi bi me gotovo imel za kratkovidno, če bi to naredila. Glej daleč ne pomeni: poskušaj si predstavljati, kakšna boš ob praznovanju 80.rojstnega dne. Gledati daleč pomeni: truditi se videti več kot samo tisto, kar nam je blizu, kar je logično in razumljivo, več od tistega, kar vidimo z očmi.

Kakšne so torej prednosti, če se poročim mlada? Nevesta pri 22 je vsekakor lepša kot tista pri 33! Drži, a to je zgolj prva misel, malo za šalo, malo pa tudi zares. Nasmehnem se in znova pogledam tja čez Banjščice: vem, da se želim poročiti, ne dvomim in ne želim si biti dekle nikogar drugega. Hočem biti z njim, imeti družino. Želim si narediti nov korak, ki ne bo samo potrditev, ampak nov začetek. Najin začetek. Čas je za odrasle odločitve, ki jih sprejemam z otroškim nasmehom na obrazu. Bog jih blagoslovi! To ne pomeni, da želim doživeti (in preživeti) svoj poročni dan, pač pa pomeni živeti skupaj z njim v sprejemanju, darovanju in zaupanju, v sreči in nesreči … in res ni pomembno, kako visoke pete bom nosila na poroki.

Priznam, zbegana sem, a ta zbeganost ni posledica dvoma. Pri velikih odločitvah je vedno prisotno nekaj zbeganosti in negotovosti, in kot pravi prijatelj duhovnik: treba se je vreči čez balkon in zaupati, da te On tam spodaj čaka z razširjenimi rokami. Treba si je upati tvegati, kajti ujel te bo! Prihodnost ni jasna, blešči se v soncu, negotova je, a dokler si upava tvegati, sva mlada. Glavo naslonim na ramo mojega zaročenca. Le kaj razmišlja on? Pogledam ga, on pogleda mene. Čas se ustavi. Trenutek za najino zgodovino. Bog jo blagoslovi.


16. marca 2008 objavljeno v Družini. Takrat še nisem vedela, kaj vse me še čaka :)

petek, 8. maj 2009

Če bi bila poet, bi bila Erich Fried


Zu guter Letzt

Als Kind wußte ich:
Jeder Schmetterling
den ich rette
Jede Schnecke
und jede Spinne
und jede Mücke
jeder Ohrwurm
und jeder Regenwurm
wird kommen und weinen
wenn ich begraben werde

Einmal von mir gerettet
muß keines mehr sterben
Alle werden sie kommen
zu meinem Begräbnis

Als ich dann groß wurde
erkannte ich:
Das ist Unsinn
Keines wird kommen
ich überlebe sie alle

Jetzt im Alter
frage ich: Wenn ich sie aber
rette bis ganz zuletzt
kommen doch vielleicht zwei oder drei?



sreda, 6. maj 2009


Ko je človek bolan, počne neumne stvari. Ena od posledic moje viroze je tale blog. Besedne zveze spletni dnevnik ne maram, če tudi je lepa slovenska. Bog ne daj, da bi dnevnik pisala na splet ...

Tule bo verjetno pristala kakšna pesmica, kakšna lepa misel iz mojega vsakdana, kakšen že objavljen prispevčič ...

Tale blog sem odprla samo zato, ker sem firbčne sorte deklič :D